V temnih oblekah ljudje,
V dolgi koloni stoje,
Najbolj poznani naprej
Vse do konca, do onih, ki
Ni jih videl doslej

Bleda podoba nad tem,
Vidi v duše ljudem,
Sliši se tisto ime,
Ki njej pomenilo je vse

No
em domov, z njimi grem,
No
em nazaj na to pot,
Sliši se strel v srce,
Sliši se strel v srce

Kje se plazijo preplašeni,
Kje nastane ples odmaknjenih,
Kaj podira svet izo
encev,
Kaj ostane, ko jih ni domov?

Slike so varovane
še po tem, ko gredo,
Vsi prostori ostanejo
Prav taki, kot so,
Vsi prelepi vrtovi
Se spreminjajo v zmes
Bole
ine in solz,
še grmi krik v glavi
Samo ne on ne on

No
em neba brez vseh zvezd,
No
em vrtov brez dreves,
Slika edino ne ve,
Slika edino ne ve